Terapevtski odnos in začetki psihoanalize

Nekdaj sam odnos ni nosil pretirane teže. Psihoterapija se je namreč razvila kot ena od vej medicine, zato sta bila tudi Freud in Breuer spočetka prepričana, da histerijo lahko zdravita na enak način, kot vsako drugo bolezen.

Spremembo Freudovega mišljenja je zaznamovalo odkritje pojava, ki ga je imenoval transfer – gre za fenomen, pri katerem klient svoja občutja, strahove in želje prenaša na terapevta. Skozi raziskovanje transferja je Freud prišel do ugotovitev, da terapevtski odnos nosi v terapiji veliko težo in da je ustrezna obravnava transferja ključnega pomena za uspešno zdravljenje (Kahn 1997).

Analitik in klient naj bi en z drugim sklenila pogodbo:

»Bolni jaz obljubi, da bo popolnoma iskren, se pravi, da bo dal na razpolago vso snov, ki mu jo nudi samozaznavanje, mi mu zagotovimo najstrožjo diskretnost in mu namenimo naše izkustvo pri razlagi gradiva, na katerega vpliva nezavedno. Naše vedenje mora nadoknaditi to, česar ne ve, njegovemu jazu mora vrniti oblast nad izgubljenimi območji duševnega življenja. Na tej pogodbi temelji analitična situacija…

…Z nevrotiki torej sklenemo pogodbo: popolna iskrenost za strogo diskretnost. To zbuja vtis, kot da si prizadevamo zasesti položaj posvetnega spovednika. Toda razlika je velika, kajti mi od nevrotika ne želimo slišati le, kaj ve in pred drugimi skriva, marveč nam mora povedati tudi to, česar ne ve. S tem namenom mu podrobneje razložimo, kako razumemo izraz iskrenost. Obvežemo ga, da bo upošteval temeljno pravilo analize, ki mora poslej obvladovati njegov odnos do nas. Zaupati nam mora ne samo, kar namenoma in rad pove in kar mu kot pri spovedi prinese olajšanje, ampak tudi vse drugo, kar mu nudi njegovo samoopazovanje, vse kar mu pride na misel, četudi mu je to povedati neprijetno, četudi se mu zdi nepomembno ali celo nesmiselno« (Freud 1938).

Freud je do svojih pacientov kazal zelo drugačno podobo, kot je tipična za tihega, odmaknjenega in hladnega analitika. Večkrat je govoril toliko kot pacient, lačnemu klientu je postregel s hrano…itd. Skratka, precej se je odmaknil od podobe, ki so jo zavzeli njegovi kolegi, kar bi se mi glede na zgornji citat tudi zdelo v skladu s pričakovanji, saj težko zgradiš tako zelo zaupen odnos z nekom, ki je večino časa povsem hladen in molčeč.

Analitiki, ki so sledili Freudovim naukom, so se namreč oddaljili od njegove prakse in verjeli, da je najbolje za kliente, da se v tišini umaknejo v ozadje. Verjeli so namreč, da bodo skozi njihovo tišino klientovi nezavedni konflikti bolj neovirano prišli na dan in da se transfer lahko razvije šele, ko analitik predstavlja neporisano platno, na katerega klienti lahko projicirajo svoje občutke. Obstoj analitikove osebe so tako želeli zmanjšati na sam minimum. Predpostavljali so tudi, da je za uspešno terapijo potrebna optimalna frustracija. To pomeni, da analitik čim manj reagira na klienta in mu ne daje drugega od interpretacij, to pa v klientu seveda sproža frustracije, ki naj bi vodile v ozaveščanje notranjih konfliktov.

Sčasoma je nekaterim od njih postalo jasno, da bodo v odnos morali vpeljati sočutje, saj bo drugače klient odnos dojemal kot sadističen in dominanten. Pojavila se je dilema, kako izraziti sočutje, če pa smeš le podajati interpretacije. Takratni analitiki so se tako znašli med željo po ustvarjanju občutka zaupnosti in med zahtevo po strogi nevtralnosti, ki omogoča klientom, da poiščejo lastno pot, ne da so jim vsiljene analitikove misli.
Dandanes se vse manj analitikov poslužuje neodzivnosti in hladne drže, saj si težko zamišljajo, da bi to vodilo v pozitiven napredek terapije (Kahn 1997). Viri:
Freud, Sigmund
(1938) 2000 Očrt psihoanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Kahn, Michael
1997 Med terapevtom in klientom: Novi psihoanalitski odnos. New York: Holt Paperbacks. Preveri več prispevkov

Pošlji mi sporočilo na: