Covid-19 je tu… Kako naprej?
Covid-19 je tu… Kako naprej?
Morda se vam zdi, da se svet okrog vas sesuva. Obolelih je iz dneva v dan več, ljudje so čez noč izgubili službe, ves prihodek, nekateri pa celo družinske člane.
Družine, ki so sicer lahko med seboj izjemno povezane in sicer delijo vse, le še stežka držijo premirje, ko pa so obsojene na nenehno skupno življenje na zelo omejeni kvadraturi. Vsaj za enkrat še niso uspeli odkriti cepiva, kar seje v svet nered, paniko in pa predvsem hudo stisko. Kaj se bo zgodilo? Kdaj se bo situacija stabilizirala? Kdaj se bomo lahko vrnili v tirnice normalnega življenja? Na ta vprašanja nimam odgovora. Ne jaz, ne kdorkoli drug.
Zavedam se ironije prikazne slike, ki sem jo izbrala za trenutni blog prispevek. Zakaj neki sem izbrala človeka, ki sta sklenila roke, ko pa vsi vemo, da trenutno še na sprehod ne moremo normalno skupaj? Saj vendar ne moremo stati vsak na svojem koncu ulice in z mahanjem ter kričanjem poskušati skomunicirati vsaj tisto najbolj osnovno. Kaj sem torej želela povedati s sliko? Res je, trenutna situacija nam ne dopušča običajnih socialnih stikov. Ne dopušča druženja, pogovorov v živo in telesnih stikov. Česar pa nam NE more vzeti, je naša notranja moč, povezanost in solidarnost. Četudi moramo ostati na varni fizični distanci, stran en od drugega, moramo prav sedaj skleniti roke in potegniti en drugega z roba prepada (virtualno seveda). Vendarle smo vsi povezani skozi trenutno skupno krizno izkušnjo. Trenutno si jo deli celoten svet. Kaj bomo naredili z njo, pa je na nas. Lahko se povežemo bolj, kot smo se kdaj koli v zgodovini… Ali pa dopustimo, da nas Covid-19 povozi ter zaseje še več nesoglasja, nerazumevanja in sovraštva. Na nas samih je, kako se bomo odločili.
Prav vsak izmed nas lahko pomaga in izboljša situacijo. Vsaj malo. Tudi tisto kar se nam morda zdi neznatno, lahko drugi osebi pomeni rešilno bilko. Bilko, na katero se bo lahko povzpela iz valovanja žalosti, obupa, jeze, stresa in tesnobe. Morda pa prav vi nekoga rešite pred utapljanjem. Tiste, ki to berete, naprošam, da vzamete v roke telefon, računalnik ali posežete po kakršnikoli drugi obliki telekomunikacije ter pomislite, če poznate koga, ki bi zgolj potreboval človeka, ki mu bo prisluhnil. Ki bo tam samo zanj. Da se lahko vsaj malce razbremeni. Nekoga, kateremu ste blizu in mu lahko olajšate stisko. Seveda ne morete rešiti vseh njegovih problemov. Tega trenutno ni zmožen nihče. Lahko pa ponudimo tisto, kar imamo na voljo. – Pogovor, razumevanje in empatijo.
Tudi sama sem na voljo za brezplačne krajše telefonske pogovore (cca 15 minut; prosim, da se predhodno naročite preko emaila), prav tako pa bom delala tudi na brezplačni krizni liniji za psihosocialno svetovanje.
Vsem vam tam zunaj (oziroma notri!) želim sporočiti… Stopimo skupaj. NISTE SAMI!
Preveri več prispevkov
